Doživeti. Doživetje.

Ne podcenjujem znanja. Sploh pa ne izkušenj in pravega občutka za delo v turizmu. Vse to je nepogrešljivo. Vendar se prepogosto zgodi, da nas poučujejo tisti, ki so si tako ali drugače pridobili nekaj teoretičnega znanja, imeli možnost spoznati nekaj praks, ki jih potem v vseh okoljih ne glede na ustreznost ponavljajo in dajejo za vzor. Mi sami pa se premalo zanesemo nase.

Kaj ima moje razmišljanje opraviti z našo občino? Hkrati nič in veliko. V vsem, kar sem napisala, se lahko najdemo. Če želimo ali ne, moramo priznati, da imamo urejeno občino (pa čeprav je za to včasih potrebno pogledati drugam). Zagotovljeno imamo tudi večino tistega, kar sodoben človek potrebuje v svoji bližini – otroško varstvo, šolo, zdravstveno oskrbo, možnosti za oskrbo, rekreacijo, duhovno oskrbo, nego… Možnosti za društveno in družabno življenje je ogromno – tudi to človek kot socialno bitje potrebuje. Seveda nam tega ni nihče kar dal. To smo ustvarili skupaj. Občani. In vsak posebej. Tako so občani zagotovili tudi za občino takšne velikosti, kot je naša, bogato in kakovostno gostinsko in nastanitveno ponudbo. Tega se pogosto vsi skupaj premalo zavedamo.

V človeški naravi je nenehno strmenje k vedno boljšemu, k »vedno več« in s tem ni nič narobe. A kaj, ko nas po drugi strani pogosto zavira (pre)veliko nezadovoljstvo. Pesimizem tipa »vse je pokvarjeno, vsi so lopovi, vsi mi hočejo škodovati in nekaj vzeti, zakaj bi jaz, če drugi ne, tako ali tako ne bo nič, vse je brez veze…« je rak sodobne družbe in mi nismo nobena izjema. Imamo res nenehno razloge za to? Tudi, ko v svoji okolici vidimo, da se da? Da ima smisel? Da lahko tudi dobro sodelujemo – brez fige za hrbtom?

Zdaj se gotovo že vprašujete, kaj ima moje razmišljanje skupnega z naslovom in uvodom? Vam bom kar pojasnila s primerom: Pred tremi, štirimi leti sem se ravno v takšnem času z večjo skupino žensk potepala po Dolenjski. Ker je bil čas trgatve, nas na kosilo ni mogla sprejeti turistična kmetija, ki jo po vseh mojih izkušnjah uvrščam med v vseh pogledih najboljše v Sloveniji. Tako smo »pristale« na drugi, nekaj kilometrov oddaljeni, ki sem jo tudi že večkrat obiskala. Ta ni nič posebnega – ne po kulinarični ponudbi, ne po urejenosti, zaradi neobrezanega drevja za avtobuse tudi kar težko dostopna. Njena prednost je torej na prvi pogled samo v tem, da stoji ob zelo lepi vinsko turistični cesti, ki je jeseni poseben praznik za oči obiskovalcev. Tudi ob omenjenem obisku ni bilo nobenih sprememb. Pa vseeno so »moje ženske« po dveh urah od tam odhajale široko nasmejane, s solzami v očeh in nenehno zatrjujoč, da je že samo zaradi tega obiska bilo vredno iti na izlet! V čem je skrivnost? V zgodbi! V doživetju! Lastnica – sicer predavateljica na eni od visokih strokovnih šol za turizem – je teoretično znanje uporabila v praksi! Dokazala je, kako pomembno je poznavanje psihe obiskovalcev in le-to mojstrsko uporabila. Ženske – preobremenjene, zaskrbljene, pogosto tudi v prostih trenutkih od vsega slabe volje, mnoge utrujene, z bolečinami – je na dvorišču sprejela s širokim nasmehom, dobrodošlico, za katero bi sicer večina rekla, da od nje »lahko dobiš sladkorno« in obetom, da bodo gostje končno razvajanje, postrežene, pocartane … vse povedano tako prepričljivo, kot da to ni mogoče nikjer drugje. V tem stilu se je nadaljevalo do odhoda.

Ženske so se razcvetele in z velikim užitkom ter glasno izraženo hvaležnostjo sprejele vse – kosilo, ki bi ga verjetno vsaka od njih sama skuhala bolje (v kuhinji so »pomagale sorodnice«), vino, ki se s tistim iz njihovega domačega kraja ne more primerjati, premalo tako ali tako neudobnega prostora okrog miz, pogrinjke, ki so pri njih doma vsak dan lepši … Vsega tega niso opazile! Kakor tudi ne značilnega «tona kot z diktafona ponovljenih« zdravic in zgodb iz zgodovine in sedanjosti lastničine družine. Ne, niti namigujem ne, da je takšen način pravi! Ni! Kljub velikemu zadovoljstvu skupine sem sama imela slab občutek: da sem dovolila, da je nekdo »mojstrsko« podcenjeval moje stranke! Od takrat sem na tovrstne primere, ki jih je na žalost vedno več, posebej pozorna. Kot tudi na sorodne pojave manipulacije z gosti – ekstraugodne cene, ekstravelike porcije, ekstra zanimive prireditve… Ob vseh »ekstra« obljubah danes postaja zlata vredno »manj je več«. Manj praznih obljub kaže več spoštovanja do kupcev.

Drži: Turizem SMO ljudje! Zgodbe SO nujne v turizmu! Ampak: Doživetje, ki ga sodobni turist hoče, SMO mi sami – kot en gostitelj ali vas ali društvo ali skupnost! Ob spoštovanju vsakega obiskovalca posebej imamo odprte vse možnosti.

(Zapisano ob pripravah na 27. september – Svetovni dan turizma)

Sonja Brlek Krajnc, TD Mitra Hajdina