Turistično društvo
Mitra Hajdina

Občina Hajdina sicer po velikosti ne sodi med velike občine, prav gotovo pa je med tistimi, v katerih je društveno življenje najbolj bogato in živahno. Kar 36 društev ob osnovni šoli, župniji in občinski upravi organizira nekaj sto prireditev skozi leto. Skoraj ni dneva v letu, ko se v naši občini nekaj ne bi dogajalo.

Tudi pred letom 2011 je bilo tako, pa vseeno se je oblikovala skupina, ki je prepoznala tudi potrebo po ustanovitvi turističnega društva. K tej odločitvi so vodili trije najpomembnejši razlogi: izjemna kulturno-zgodovinska spomenika, izjemno bogata gostinska in nastanitvena ponudba, ki je nastala zaradi nekdanje magistralne ceste Maribor Zagreb, z izgradnjo avtoceste pa doživela velik šok, ter potreba po koordinirani promociji občine in zagotavljanju sredstev za to

Povabilu iniciativnega odbora v sestavi Vilma Angel, Ines Čander, Silva Vogrinec, Valerija Šamprl, Karolina Roškar, Beti Drevenšek, Franc Mlakar, Matija Brodnjak in Silvestra Brodnjak, Tanja Ščavničar in Sonja Brlek Krajnc se je odzvalo lepo število somišljenikov in zgodilo se je: TURISTIČNO DRUŠTVO MITRA HAJDINA je bilo ustanovljeno na ustanovnem občnem zboru 04.04.2011.

V Turističnem društvu Mitra Hajdina se združujejo prebivalci občine Hajdina in tudi drugi, ki čutijo pripadnost temu okolju in želijo aktivno sodelovati pri razvoju turistične dejavnosti in pospeševati turizem v vseh njegovih pojavnih oblikah. Namen društva je pospeševanje in razvoj turistične in sorodnih dejavnosti ter krepitev turistične ponudbe oziroma podobe občine Hajdina in varovanje okolja, naravne in kulturne dediščine ter ljudskih običajev.

Doživeti. Doživetje.

Doživeti. Doživetje. Dva pojma, ki se v turistični ponudbi danes tako pogosto pojavljata, da sta že skoraj obrabljena. Tisti, ki redno sledimo dogajanju, ju imamo že polna ušesa, kot pred časom slogana »Turizem smo ljudje«. Pa ni z nobenim nič narobe, kakor ne s samo malo manj pogostim »bistvene za današnji razvoj turizma so zgodbe«.
Strokovnjaki in »strokovnjaki« nam ob tem za zgled ponujajo uspešne primere. Ob njihovi prepričljivosti marsikdo dobi občutek, da dela vse narobe, da nič ne zna, da je celo tisto, kar gre dobro v prodajo, samo kar nekaj. Da bi nekdo – občina, društva, država… – moral poskrbeti še za zgodbe in doživetja. Ker vsak sam ob vseh obremenitvah ne more. Vsak tudi plačuje davke in prispevke ter v zameno za to upravičeno tudi kaj pričakuje. Ob vsem pa se pojavi dvom o ustreznosti vsega, kar v njegovi okolici je in se dogaja. Vsa infrastruktura, vse prireditve, vse zgleda – premalo. Preslabo.